doma

Ko zvečer plavam v jezeru v spremljavi čričkov in lučk oddaljenih vasi sosednjih otokov, se mi ne zdi, da sem v Afriki. S hribi na obzorju, ki se še vidijo v temi, bi lahko bila nekje v Aziji, Dalmaciji ali pa na Bledu. Na tem otočku sredi jezera smo izolirane od sveta. Od našega, evropskega, od njihovega, afriškega. Živimo v nekem svojem, kjer se zdi, da čas teče bliskovito hitro in hkrati izredno počasi. Kjer smo v stiku s tujo kulturo, a živimo življenje kot smo navajene. No, če odštejemo umivanje v jezeru, ročno pranje perila, peko kruha na štedilniku, stranišče na štrbunk in da ne smeš piti vode direktno iz pipe.

Ko plavam nazaj k našemu pomolu- spet sem preveč entuziastično šla predaleč- se mi v misli radi prikradejo prizori minevajočega dneva. Zajtrk z obilo popolno zrelega avokada, ki tukaj dobesedno raste na drevesu, opominjanje ‘Ali si vzela Malarone?’ in še preden pojemo do konca nas pride iskat Lawrence, voznik urgentnega čolna, da imamo urgenco. Pridemo pred kliniko, kjer starejša gospa zavita v številne deke leži na njihovih lesenih nosilih. In izgleda popolnoma neprizadeta. Vprašamo svojce, kaj je težava, pa noben ne zna angleško. Čakamo Enocka, prevajalca, da sploh začnemo. Na koncu ni urgenca, ampak bolj zelo zaskrbljeni svojci. Kasneje devetletna deklica s štirimi različnimi okužbami. Od tega eno glivično, dve bakterijski in eno parazitsko. Potem enoletna deklica, ki zadnje mesece živi s svojo babico. Akutna huda podhranjenost. Kolikokrat nama je danes v ambulanto vdrla Adella, medicinska sestra, ki je iskala rokavice, saj jih je v skladišču že tedne nazaj zmanjkalo? Vsaj si ni nadela sterilnih kirurških kot čistilka. Deset, dvanajstletni otroci,  ki pridejo v ambulanto sami, brez spremstva staršev. Na Bwamo so prišli z javnim čolnom skupaj s sosedo ali teto, ki čaka zunaj na svojo obravnavo. Mamice, ki pridejo v ambulanto z otrokom na hrbtu in ugotavljaš, kdo sploh je pacient. Spet druge, ki pridejo v ambulanto s tremi, štirimi otroki. Družinska obravnava. Vsi bolni. Flu je pri njih izcedek iz nosu. Zdaj z Ireno že prepoznava nekaj besed v rukigi, njihovem jeziku. Sicer se da veliko razbrati tudi iz njihovih kretenj. Zanimivo, kako si za opis simptomov pogosto pomagajo s črvi. 'Imam občutek črvov v grlu, zato sem bruhal. Bolečina se kot črv širi po roki in potem čez ramo in na drugo stran. Imam črve v želodcu. Srbi me zadnjik, kot bi mi črvi lezli naokoli.' Sprva sem težko razumela njihovo angleščino. Njihov naglas je malo poseben. Verjetno ravno toliko, kot je naš naglas poseben njim. Enock zdaj že ve, da, če ga gledam malo predolgo in z dvignjenimi obrvmi, pomeni, da ga nisem razumela in sam ponovi besedo. Tudi medmeti so malce drugačni pri njih in jih pogosto vključujejo v pogovore. Naš aha ali aja ali aaa, je pri njih razpotegnjen eeeee, naš uh! ali oh! je pri njih presenečen in glasen eh! Njihova imena so večinoma angleška, redko najdeš kakšno, za katero bi rekel, da je afriško. V registru, kamor beležimo paciente, so pogosta imena Peace, Hope, Blessing, Promise, Patience, Talent, najdejo se tudi Bright, Salvation, Gift, Immaculate, Dream, Happy, Humble, imeli pa smo tudi že dve Anxious. Ko pride mama s tremi otroki hitro opaziš, da otroci nimajo istega priimka. Otroci različnih očetov? Kar niti ni tako zgrešeno vprašanje, saj imajo moški v teh krajih često otroke z različnimi ženskami. (Medtem ko se od žensk pričakuje, da bodo zveste zgolj enemu izbrancu.) Kasneje mi razložijo, da pri njih priimki ne funkcionirajo kot pri nas, le v redkih družinah imajo vsi isti priimek kot dedek. V ostalih lahko ime izbereta biološka starša (beri: oče), priimek, ki je pogosto religiozno navdahnjen (če približno prevedem: dar od boga, božji ljubljenec ipd.), pa izberejo sorodniki, najpogosteje dedek, če dedka ni, babica, sicer tete in strici. In pri njih so poroke še hujši prazniki kot pri nas. Na poroko moraš povabiti vse sorodnike, prijatelje in sodelavce, kar hitro nanese na okoli 500 ljudi. Lahko se poročiš cerkveno ali civilno, vendar se zaradi finančnega zalogaja, ki ga poroka predstavlja, ne poročajo prav pogosto. Samo živijo skupaj kot neuradna mož in žena. ‘Abstinence is the safest way to prevent aids’ piše na eni izmed tablic, ki visijo na drevesih okoli srednje šole na našem otoku. Sledijo še druge; ‘Respect yourself and others’, ‘Have self esteem’, ‘Take charge of yourself’, ‘Unlock your potential’, ‘Your future depends much on you’,… jih s tem hranijo, če že ne z obroki, bogatejšimi od riža in fižola?

Njihova življenja so bedna, slabša samo z vidika našega evropskega sveta. Včasih se mi zdi, kot da smo dve različni vrsti. Pa vendar; otroci se tudi tu skrijejo v mamin vrat, možje tudi tukaj stojijo pod streho, ko dežuje, in pijejo alkohol, tudi tu rabijo ljudje zdravnika.

Ko končno dosežem pomol in se z mokrimi natikači spotikam po hribčku navzgor do našega stanovanja in moje začasne družine, se mi še vedno ne zdi, da sem v Afriki. Zdi se mi, da sem na nek način doma.