Morda je skupnost res lahko srečna le toliko kot je srečen najmanj srečen posameznik. Živimo v družbi, kjer vsak posameznik želi vedno več in več zase. Primerjamo se in tekmujemo med seboj. Velikokrat ne želimo prisluhniti in pomagati nekomu, ki je v stiski. Morda se nam zdi, da s tem izgubljamo čas, ki bi ga lahko porabili za lasten napredek, za lastno izboljšavo. Ali pa nas je morda strah soočiti se s stvarmi drugih, s katerimi se še sami ne upamo soočiti. Na dogodke gledamo izolirano. Preračunavamo možne izide še preden do dogodkov zares pride. V življenju pa smo vsi in vse med seboj povezani. Vplivamo drug na drugega, na dogodke, na razplete. Zato se včasih zdi, da je ves individualizem vnaprej izgubljena bitka. Če nisi sproti pripravljen prisluhniti, podati roke drugemu. Tudi tistemu, za katerega se nam zdi da ve manj od nas, da se od njega nič ne moremo naučiti, celo pridobiti.
V dirki produktivnosti se kdaj zdi, da smo še kar uspešni. Tekmujemo za vsako ceno, preko marsikoga in marsičesa. Leta izobrazbe nas pripravijo, da smo v tej tekmi čim boljši, čim hitrejši, čim močnejši. A nihče nas ne nauči kako biti z nekom, ki je v stiski. Kako biti z nekom, ki je žalosten. Kako poslušati. Kako spoznati sebe. Ves svoj čas in energijo vlagamo v to, da nekaj postanemo; v kariero, v status, v izgled. Medtem pa se v medčloveških odnosih pogosto čutimo izgubljene. Pa so ti zagotovo pomembni, verjetno še bolj, za srečno življenje.
Raziskovanje neprijetnih stvari, ranljivosti, nemoči pa je včasih težko in tudi naporno. Med delom v Afriki smo se večkrat soočale z občutkom nelagodja in tudi nekaj jeze, ki kdaj nastopi, ko stvari nimaš pod nadzorom. Ko se morda v anamnezi izgubi kakšen pomemben podatek, ko pacient v rukigi pove in prevajalec povedano prevede v angleščino. Ko veš, da bi v drugačnih razmerah naredil boljše, če bi razpolagal z več sredstvi, preiskavami. Potem spoznaš, da delaš in daješ najboljše kar v danem trenutku, z razpoložljivimi sredstvi, lahko. Morda se to sliši kot predaja, ampak ali ni tako tudi pri nas? Morda je občutek, da imamo vedno vse pod nadzorom le iluzija. Stvari, situacije, pogoji se nenehno menjujejo. Trenutki, ko imamo vse stvari pod nadzorom so v resnici redki.
Kot individualni tekmovalci želimo vse narediti sami, težko vprašamo za nasvet, prosimo za pomoč, priznamo, da nečesa ne znamo. Da ne zmoremo, da smo preobremenjeni, utrujeni. Ne vzamemo si časa za premislek. Slepo tečemo za stvarmi. Ker mislimo, da bomo drugače izpadli šibki, manj pametni, slabši, nemočni. Nas bo hitrost toka produktivnosti povozila in bomo iz te bitke modernega časa zato izšli kot poraženci? Po mojem mnenju ne. Zame so zmagovalci tisti, ki si upajo pokazati svoje napake, svojo šibkost, slabosti. Kajti to nas dela človeške. Vsemogoč, nepremagljiv, vseveden človek ne obstaja. Vsi mi smo zmotljivi, nepopolni, krhki, minljivi … Vsak trenutek si lahko premislimo, stopimo na drugo pot, preusmerimo. Le začeti moramo. In veljajo majhni koraki. Najpomembnejši je prvi. Ta sproži verižno reakcijo.
Morda so Afričani v tekmi produktivnosti za nami. Imajo pa nekaj, kar smo mi izgubili in bomo s to miselnostjo tudi težko pridobili nazaj. Uživanje v majhnih, vsakdanjih stvareh. Prisotnost v trenutku. Če potujemo z veliko hitrostjo, zazrti le v prihodnost, nam preti nevarnost, da bodo minila leta, ne da bi se ustavili v sedanjem trenutku. Ta je edino kar zares imamo.
Zala
Comments