Sedim na troli na poti v center in opazujem ljudi. Vsak je poglobljen v svoje misli in kljub tišini se v zraku čuti hitenje in nemir. Odkar sem se vrnila iz Ugande sta minila dva tedna in kulturni šok ob vrnitvi v domovino je večji, kot ob prihodu v zdravstveni center na otoku Bwama na jezeru Bunyonyi. Ponovno vsem radovednim odgovarjam na vprašanja o svojem počutju in načrtih za prihodnost. V meni se prebuja tesnoba, ki je nisem čutila že štiri mesece. V Afriki ni pomembno, kako se počutiš, čeprav ti vsak reče “Hello, how are you?” (Zdravo, kako si?). Tam je to vprašanje še bolj rutinsko kot pri nas in zato še bolj rutinsko odgovarjaš “I’m good, thank you” (Dobro sem, hvala), čeprav se zavedaš, da te obliva cel spekter občutkov. Situacije v ambulanti so zahtevne in pogosto nenavadne, ampak počutiš se mirnega in sposobnega. Tudi prihodnost ni zanesljiva, zato ljudje pozornost usmerjajo v sedanjost. Ni hitenja, ni pritiskov, vse je dovolj dobro, vsak se počuti dobro. To mi je prijalo.
Najpogostejše vprašanje, ki sledi, pa je o tem, kako je bilo v Afriki. Ponavadi odgovorim, da je bilo noro dobro, pogovori pa se potem razvijejo v različne zgodbe in obnove, ki postajajo vedno krajše, saj je zares težko povzeti, kaj vse se ti zgodi v treh mesecih humanitarno medicinske odprave.
Preden se zaženem v zgodbe, naj povem, da je odprava veliko več kot tisti trije meseci, ko si v ambulanti sredi Afrike in štiri ure improvizirano šivaš raztrganino sredi ritnice. Celo leto pred odhodom se je naša ekipa, ki smo jo sestavljale medicinska sestra, zobozdravnica, mlada zdravnica in dve absolventki medicine, dodatno izobraževala na različnih področjih medicine, poleg tega pa smo zbirale prostovoljne prispevke, ki so omogočili našo pot in pomoč. Z zbiranjem denarja smo želele v zahvalo nekaj tudi vrniti darujočim in zato smo organizirale sedem koncertov, kar poleg študija, službe in ostalih obveznosti ni bil mačji kašelj. Povezale smo jih v celoletni projekt imenovan Kulganda, s kulturo do sredstev za odpravo v Ugando. Ob tem smo ustvarile čudovite spomine in se med sabo bolje spoznale, kar nam je pomagalo pri delu v Ugandi.
Tja smo se odpravile nekaj dni po novem letu in pot je potekala brez težav. Ob potrjeni vizi na ugandskem letališču sem celo izjavila, da je šlo vse tako gladko, da se zdi neresnično. Deset minut kasneje pa sem se prerivala v vrsti za izpolnitev obrazca za izgubljeno prtljago in mirila svoje živce, ko sem nespošljivim moškim razlagala, da vstopajo v moj osebni prostor… Za trenutek nas je zaskrbelo - s sabo smo imele 15 torb, večina od teh je bila polna medicinskega materiala, namenjenega našemu delu. Pomiril nas je Ronald (večini poznan kot Mojster Jaka in eden od številnih Ronaldov, ki smo jih spoznale) s stavkom, ki smo ga poslušale še nadaljnje tri mesece: sedaj si v Afriki. Prtljaga je prispela naslednji dan, me pa smo izkoristile priložnost, da smo se odpočile od poti in pojedle naš prvi rolex (v čapat zavito jajce z zelenjavo, verjetno najbolj slasten prigrizek v Ugandi). Pot do Bunyonyija je bila dolga in šele kasneje, ko sem se vozila z drugimi vozniki in sama, sem ugotovila, da tudi nevarna. Objestna vožnja v slogu “yolo”, “GTA” ali pa v prepričanju, da imaš kot mačka devet življenj, je tam vsakdanja.
Prvi teden smo preživele v regionalni bolnišnici Kabale, ki nas, kljub nadvse lepim sprejemom s strani dekana tamkajšnje medicinske fakultete, ni preveč navdušila. Sterilnost operacijskih sob je bila vprašljiva, oddelki natrpani s pacienti. Ja, veliko bolj natrpani kot pri nas. Bolnišnica je edina, ki s kisikom oskrbuje druge zdravstvene ustanove v regiji in ob našem prihodu že dva meseca ni delovala niti ena od dveh polnilnic kisikovih jeklenk. Zato smo bile vesele, ko smo se končno vkrcale na čoln, ki nas je odpeljal na našo končno destinacijo - otok Bwama.
Za češnjo na vrhu tortice smo se ob prihodu na otok prva dva dneva ukvarjale z iztrebljanjem stenic. Prekuhavanje vseh oblačil v majhnih kuhinjskih loncih, njihovo sušenje na grmovju ter menjava jogijev, odej in vzglavnikov se je izplačala, saj smo jih na srečo uspešno izgnale! Bile smo utrujene in vesele, da smo končno na “svojem teritoriju”.
Zjutraj so nas običajno prebudili dijaki, ki so razposajeni prispeli na otoško srednjo šolo. Naš delavnik se je začel ob 9.30 in končal med 15. in 16. uro. Najpomembnejši pripetljaji so se zgodili med temi urami. Pogosto smo med delom prejele obiske iz Slovenije, kar nas je nekaj časa presenečalo, potem zaradi domotožja osrečevalo, na koncu pa smo bile tega že skoraj malo site.
Po zaključenem delavniku nas je čakalo pravo master chef tekmovanje v kuhanju kosila, ki nas je verjetno najbolj razveseljevalo, občasno pa zaradi pritiska, da dobro skuhaš, tudi spravljalo ob živce. Bile smo brez hladilnika, pečice, pomivalnega stroja, pitne vode iz pipe in vseeno smo si uspele speči svoj kruh in skuhati preko devetdeset različnih jedi. Zgolj nekatere najljubše - recimo shakshuka in palačinke, so se na našem jedilniku ponovile večkrat. Po kosilu so ene izmed nas za več ur odšle plavati v jezero in jogirat, druge smo se zvečer družile ob gledanju filma in basanju s kokicami. Ob lepem vremenu smo odkrivale kotičke otoka in se čudile lepoti jezera. Brale smo knjige, ohranjale stike z domačimi (ene bolj, druge manj) in prirejale večere “društva kmečkih žena”, ko smo se igrale različne družabne igre in se pogovarjale, plesale. Ob sedmih zvečer je sonce zašlo in zaradi naše varnosti smo se od takrat naprej gibale zgolj okoli našega bivalnega prostora in se okrog desetih zvečer skobacale v posteljo.
Prvič, ko so nam na vrata potrkali sredi noči, sem pozabila, da ne smem kar tako odpirati vrat, in sem precej brezglavo sem odšla pomagat. Pred kliniko je stalo približno deset fantov, ki so trdili, da so našli neprisebnega prijatelja in ga zaradi skrbi kar takoj pripeljali na pregled. Gospodič se je med pregledom začel smejati in izgledal je prav toliko pijan kot vsi ostali, zato sem hitro ugotovila, da gre samo za (na srečo nedolžno) šalo. Rekla sem mu, naj spije veliko vode in da ga bom zjutraj ponovno pregledala. Odšla sem spat in zjutraj jih ni bilo več, napake pa nisem več ponovila, kljub temu, da smo imeli kar nekajkrat nočne urgence. Te niso bile zares hude urgence, ponavadi smo pacientom zaradi bolečin v trebuhu, ki so bile posledice pitja njihovega lokalnega alkoholnega zvarka bushere, dali omeprazol in protibolečinske tablete in so odšli domov. Najprej te je sicer za pacienta pošteno zaskrbelo, saj ga je na kliniko na nosilih pripeljala polovica vasi, pa tudi pacient je bil neodziven - ker je spal.
Nekatere zgodbe so nas pretresle. K nam je prišel pacient, ki je bil napaden s strani uporniške skupine in neuspešno zdravljen v bolnišnici. S pomočjo doniranih opeklinskih oblog, ki smo jih prinesle iz Slovenije, saj so tam nedobavljive, smo ga uspele pozdraviti v slabih dveh tednih. Reševale smo primer nosečnice, ki jo je mož hudo pretepel. Večim mladoletnim dekletom smo sporočile, da so zanosile, čeprav so trdile, da še niso imele spolnih odnosov in so nosečnost zanikale. Poslabšanja astme je bilo zaradi manjka kisika težko stabilizirati. Podhranjenim otrokom in odraslim smo kupovale arašidovo maslo in včasih smo jim prinesle tudi kakšen svoj obrok, da so si na hitro opomogli.
Marsikatera zgodba je bila tudi lepa. Na travniku pred kliniko se nam je porodil otrok. Podhranjenemu dojenčku brez matere, za katerega skrbi babica, smo priskrbele mlečne formule, zaradi katerih je postal najbolj “bajskast” in navdušen otrok, kar smo jih imele v ambulanti. V zahvalo smo dobile šop matok - zelenih banan, podobnih krompirju. Mlademu pacientu s sladkorno boleznijo tipa 1 smo priskrbele inzulin in prvič od diagnoze se je počutil bolje. Pacientki, ki nas je vsaj trikrat obiskala zaradi težav z bolečimi spolnimi odnosi, smo odstranile premaknjen maternični vložek. Na splošno najbolj hvaležni pa so bili pacienti, ki so prejeli očala.
Zgodba, ki se me je najbolj dotaknila, je zgodba mlade mamice, ki je že pol leta hodila od zdravnika do zdravnika (in vmes tudi do vaškega vrača, kar je tam povsem običajno). Vedno je bila zdravljena zgolj simptomatsko, njenim bolečinam in vsem drugim težavam pa ni bilo konca. Še bolj sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da je tudi odprave pred nami niso uspele poslati na dodatne preiskave in se bolj temeljito posvetile njenemu stanju. Z Veroniko sva se po prvem pregledu pacientke odločili, da temu narediva konec, zato sva jo poslali na vse mogoče preiskave. Večkrat smo opravili celoten laboratorij, saj zaradi transporta vzorcev krvi s čolnom do precej oddaljenega laboratorija nisva zaupali natančnosti rezultatov. Kontaktirali sva tudi slovenske zdravnike in skupaj s celotno ekipo smo postavile (diferecialno) diagnozo ter iz sosednjega mesta dobesedno izbrskale potrebna zdravila. Pacientka se je ob postavljeni diagnozi oddahnila in stanje se ji je začelo izboljševati, čeprav ob našem odhodu še nismo bile povsem zadovoljne z rezultati. Na zadnjem pregledu sem jo vprašala, če se ob vseh njenih tegobah počuti kaj depresivno. Njen odgovor je bil zanimiv - sploh ni vedela, kaj pomeni biti depresiven, saj v lokalnem jeziku ručigi tega izraza ne poznajo. Priznam, bila je pacientka, na katero sem se navezala in poslovili sva se s solzami v očeh.
Po treh mesecih je sledilo tudi slovo od zdravstvenega centra in življenja na otoku. Vsaka od nas ga je doživljala na drugačen način. Zame je bil to uspešen zaključek največjega projekta, ki sem ga kadarkoli vodila, tekom katerega smo zbrale 23.873 evrov. Denar smo porabile za obravnavo 1593 pacientov, od tega 307 dentalnih. Na devetnajstih outreachih smo pomagale 2300 domačinom, okoli 1300 otrok se je naučilo skrbeti za svoje zobe, prejeli so tudi zobne ščetke in paste. Podprle smo projekt zdravstvenega centra za paciente s hipertenzijo in sladkorno boleznijo s financiranjem trenerja za vodeno mesečno skupinsko vadbo ter donacijo riža in mila. Razdelile smo večino očal, ki smo jih zbrali v Sloveniji s pomočjo dveh optik, preostanek bodo razdelile prihodnje odprave. Porodnišnici, ki deluje v sklopu zdravstvenega centra, smo priskrbele novo pohištvo: dve mizi, stol in omaro za antenatalno ambulanto ter klopi za čakalnico. Pred njo stoji nova sušilnica za sušenje perila porodnic. Kupile smo jim tudi Mayo mizo, voziček, fetoskope, škarje za prerez popkovine, ledvičke, dva bobna za sterilizacijo, spekulume in stojalo za infuzijo. Lekarno smo opremile z dvema stoloma za lažje izdajanje zdravil, laboratoriju smo kupile UV lučko za lažje jemanje krvi pediatričnim pacientom, financirale smo napise z imeni prostorov nad vsako sobo zdravstvenega centra. Zobozdravstveni ambulanti v zdravstvenem centru Rubaya smo podarile več dentalnih inštrumentov, splošnim ambulantam pa kirurški in obvezilni material ter otoskop. Med kliniko in bivalnim prostorom prostovoljcev smo za več zasebnosti postavile ograjo. Obnovile smo streho nad sanitarijami, ki je med nalivi puščala. Postavile smo manjšo leseno hiško, ki služi kot shramba, saj smo prostor, ki je prej služil temu namenu, preuredile v kopalnico s tušem. Prostovoljcem se zdaj ni več potrebno umivati v jezeru. Postavile smo dve hiški, v katerih lahko bivata dva zaposlena na kliniki in posebej še hiško za kuhanje. Pravijo, da po odpravi za vedno ostaneš povezan z Afriko in za nas se je to kar hitro izkazalo za resnično, saj smo v velikem zagonu po vrnitvi iz Ugande zbrale 703 pralnih vložkov, ki z naslednjo ekipo letijo v Ugando in bodo namenjeni novopečenim mamicam v porodnišnici.
Vtisi po vrnitvi domov so različni. Občutek imam, da v Afriki na nek način pričakujejo pomoč belcev. Kljub temu, da se zavedam, da sem pomagala vsakemu, ki je stopil v mojo ambulanto, sem v sebi razklana, ker širša slika kaže na to, da s svojo pomočjo oviram njihov lasten razvoj in samostojnost. Zagotovo pa je izkušnja osmislila moj poklic, za kar sem neizmerno hvaležna, in vseeno upam, da me še kdaj ponese na podobno misijo.
Comments