Večina zahodnega sveta ob besedi Afrika pomisli na vesele, nasmejane obraze. Da ne bo pomote, res jih je veliko, le jaz jih v svoji ambulanti zelo redko vidim.
Že v slovenski zobozdravstveni ordinaciji niso tako pogosti, saj obisk zobozdravnika običajno ni najljubše opravilo večine pacientov. Ne glede na to, da imamo kar nekaj načinov, kako lahko zob v primeru težav 'rešimo'. Tukaj ima večina ljudi le eno možnost oz. dve. Puljenje ali pa nič. Večkrat se sprašujem zakaj … Zaradi cene storitev, števila pacientov in število zobozdravnikov oz. dental officer-jev, pomanjkljive opremljenosti zdravstvenih ustanov, pa tudi zaradi prepričanja ljudi in verjetno še česa.
V javnih bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah, kjer naj bi ljudem nudili brezplačne storitve, zobe samo pulijo. V najbližji privatni bolnišnici, kjer dela tudi zobozdravnik, pa je poleg tega na voljo tudi amalgamska/siva plomba, ki stane 30 000 UGX ter endodontsko zdravljenje zoba (ko lahko 'mrtev' zob oskrbiš do te mere, da ostane v ustih in idealno ne povzroča nobenih težav), ki stane okoli 150 000 UGX. Za občutek, povprečna plača kmeta, ki dela na polju cel dan (predvsem ženske z otroki na hrbtu) je 5000 UGX. Potem postane bolj jasno, zakaj si ljudje tega ne morejo privoščiti.
Pišem za prebivalce vasi, stanja v večjih mestih ne poznam.
Po drugi strani pa tu velja mit, da zob s plombo postane izredno trden in se ga ne da več izpuliti iz kosti. Kako sem izvedela za to? Mlado dekle sem napotila v privatno bolnišnico na konzervativno oskrbo spodnje sedmice. Prevoz in oskrbo bi ji plačali mi. Njena spremljevalka, mukaka – starejša gospa oz. babica, se je s tem strinjala. Vse je bilo urejeno, dekle in babica sta že odšli, jaz pa sem že pozabila na njiju. Nakar je v ordinacijo vdrla razjarjena ženska, mama mladega dekleta. Sledil je buren pogovor v rukigi z mojo sodelavko o tem, da njena hči ne bo imela plombe v zobu. Povedanega nisem kaj dosti razumela, razen občasne besede 'cementing' - s katero tu poimenujejo plombo -, sem pa toliko več razbrala iz tona in jakosti glasu ter ostale nebesedne govorice. Po koncu rohnenja mi je bilo sporočeno, da 'cementing' odpade in da bo hčeri zob nekdo izpulil, če ne mi, pa vaški obrtnik. V tem primeru raje vidim, če sem to jaz, pa čeprav mi je ob tem težko, kot pa da je to vaški 'mojster'. Občasno v ordinacijo pride tudi kateri od zalomljenih projektov teh mojstrov - v končno obdelavo, če se lahko izrazim bolj obrtniško. Njihovi trpini ne upajo priznati, kako se je zobna krona zares odlomila in imajo že vnaprej pripravljeno zgodbo, še preden se dobro usedejo na zobozdravniški oz. v mojem primeru kuhinjski stol. Strah jih je priznati, da so ubrali po njihovem mnenju priročnejšo, a hkrati tudi bolj tvegano pot, ker vedo, da bodo naleteli na neodobravanje in grajo zaposlenih. Storitev na vasi sicer plačajo. Močan moški jih drži na stolu, medtem ko drugi z navadnimi kleščami in brez anestezije (vsaj ne anestetika v klasičnem pomenu, morda le alkoholni opoj) izpuli (ali pa ne) zob. V zdravstvenih domovih naj bi bilo puljenje brezplačno, vendar to ne drži nujno. Nekateri od zaposlenih si radi povišajo mesečne prihodke, v škodo bolnikom. V tem smislu je vaški obrtnik prikladnejši. Ko pišem o tem, imam v spominu majhnega dečka, ki je že na vratih ordinacije hitel pripovedovati o tem, kako se mu je med jedjo odlomil zob, čeprav so mehka tkiva okoli zoba govorila drugače. Dečkovim staršem smo povedala, da je to v našem Health centru varnejše in manj boleče, poleg tega pa plačajo le za prevoz do sem. Nato pa sem se lotila 'zalomljenga projekta'. Deček je imel četrtino mojih let, pa pri apliciranju anestetika ni niti trznil. In še zdaleč ni edini otrok, ki bi bil tako 'potrpežljiv'.
Včasih razmišljam o teh otrocih. O otrocih, ki pri dajanju anestezije ali puljenju zoba niti ne trznejo. Samo nepremično te gledajo. Iz vidika dela je sicer 'idealno', me pa stisne, ko pomislim, kaj vse prestajajo, da ob tako neprijetnem početju in poseganju v njihovo telo le sedijo pri miru. In to otroci, stari 7 let in manj, ki še ničesar ne razumejo. Skoraj raje vidim, da 9-letni Derrick joka, brca in pobegne iz ordinacije, kot pa da naslednji pacient, 6-letni Mark, med enakim posegom samo sedi in čaka, da mine. V strahu pred kaznijo ali pa ker to ni še nič v primerjavi z drugimi stvarmi, ki jih preživlja? Veliko ljudi, ki so obiskali, delali, živeli v eni izmed afriških držav, Neafričanov, mi je reklo, da so ljudje tukaj trpežni. Dokler nisem videla, nisem povsem razumela. Mislila sem si, tam nekje v Afriki, skoraj kot bi rekla: »Za devetimi gora in devetim vodami …« In potem, ko jih srečaš, z njimi delaš, jim pomagaš, ugotoviš, da je za tistimi gorami in vodami vse to res.
Če se navežem na pravljice, ki to kmalu ne bodo več. Na Bwami čakamo na sončno elektrarno, ki je v trenutku pisanja tega bloga še v ladijskem kontejnerju v Kampali. Ko bo nameščena, bo v Health Centru III dovolj elektrike, da bo lahko delovala prenosna zobozdravniška enota in bomo lahko nekatere zobe tudi ohranili. Ob delu se večkrat spomnim na asistentko, ki nam je nekje na začetku kliničnih vaj rekla: »Vsak zob je dragulj, za vsakega se je vredno potruditi.« Če je to še v naših močeh.
Včasih pa zob ni več rešljiv.
Nekajkrat tekom te odprave sem se ustavila v sirotišnici v Kabalah, s katero imamo Slovenci posebno navezo. 14-letnemu dekletu, ki tam živi še skupaj s skoraj stotimi drugimi otroki, ki nimajo več svojih staršev ali pa starši zanje iz najrazličnejših razlogov ne morejo več skrbeti, sem izpulila zob oz. to kar je od zoba še ostalo. Tudi v Sloveniji bi se odločila za enako terapijo. Vse skupaj je trajalo dlje kot sva si dekle in jaz želeli, zato na koncu nisem bila preveč ponosna nase. Še rokavic mi ni uspelo do konca sneti, ko me je dekle že objelo. S tamponom med zobmi, da usta niso mogla izoblikovati besed. Pa se je vseeno čutila velika hvaležnost. Kako iskreno objem!
Tudi drugi se mi zahvalijo, se pa le s težavo kdo nasmeje s tisto vato med zobmi, ki ustavi krvavitev po puljenju in v tistem trenutku, ko si šele komaj dobro oddahnejo in olajšano zadihajo.
Hvaležna sem za tisti komaj slišni 'webare', privzdignjene kotičke ust ali rahel priklon. Da mi je malo lažje, ker je to trenutno vsa pomoč, ki jo lahko dam.
Opmerkingen