Allen, znanka s sosednjega otoka, nas rada opomni "Don't forget that you are in Africa". Besede potiho ponovim sama pri sebi... "Afrika, Afrika...", si rečem: "kaj pa sploh je Afrika zares?"
Pristno veselje in sreča ljudi, ki živijo brez vsega. To mi je rekel marsikateri prijatelj, s katerim sem bila v zadnjem času v stiku. "So v Afriki res vsi nasmejani?" Ali pa kaj v slogu "Vidim vaše slike, ljudje so žalostni, resni in shujšani. Si videla kakšnega otroka s tistim pristnim nasmehom, ki je značilen za Afričane?" Sama takšne predstave o Afriki sicer nisem imela, ampak izkazalo se je, da jo marsikdo ima.
Tudi moja predstava o črni celini se tekom bivanja v Ugandi počasi razblinja, izza vogala je pokukal kulturni šok in s tem jeza, žalost in otopelost...
Stopim iz letališča, spoznam prve ljudi. Stiski rok so mehki, pogledi bežni. Po glavi se mi podijo prva vprašanja. Sprašujem se, zakaj se nekdo boji, morda celo sramuje, pogledati drugega v oči. Je to občutek manjvrednosti, nesamozavest ali pa zgolj del vzgoje in kulture? Odgovora ne najdem in ga tudi ne iščem več, saj se mehki stiski rok nadaljujejo.
Po dolgi vožnji z letališča prispemo v Kabale in prvič zares stopimo na ulice, po katerih se sprehajajo tudi naši pacienti. Za dobro minuto se ustavimo pred supermarketom. Do nas pristopi starejši gospod s tumorjem na licu, ki prosi za denar za operacijo. Malo poslušam njegovo zgodbo, ampak mi je ob tem neprijetno. Ponovno mi glavo napolnijo vprašanja. Zanima me, od kod se je vzel in zakaj ne gre po pomoč v javno bolnišnico. Prvič se sprašujem, če je to naša nova stalnica. Hitro se obrnem in prestopim par metrov, ko že dobim potrditev. S skrivljeno palico, pohabljen in razcapan stopiclja v našo smer gospod, ki bi zagotovo potreboval psihiatrično oskrbo. Ojoj. Znotraj sebe čutim paniko. Zakaj za vraga mi je tako neprijetno, saj so ti ljudje vendarle tudi moji pacienti? Ponovno najdemo nekaj izgovorov in opravičil, ter se odpravimo nakupovat hrano. "You can only do so much" reče Zala. Nekje pač potegneš mejo, če ne beda človeštva potegne tebe. Opravimo nakupe, ampak dan se tukaj še ne konča. Ko se vrnemo na ulico, do nas pristopi nekaj otrok. Nekateri prodajajo zelenjavo, drugi prosijo za denar. Slišale smo že, da so ugandčani precej nehvaležni, ko jim ponudiš denar, radi rečejo "is that all you have for me?". Malo raztresene in šokirane nadaljujemo pot na Bwamo, kjer je naš novi mehurček udobja.
Danes, slaba dva meseca po prvih izkušnjah, sedi za našo mizo Ronald "in charge" (glavni na kliniki). Klicale smo ga, da se pogovorimo zaradi primera nosečnice, ki jo je mož v petem mesecu nosečnosti pretepel. K nam je prišla, ker je močno krvavela, bruhala kri, premikov otroka ni več čutila in njen trebuh je bil trd. Zanimalo nas je, kako lahko ukrepamo, saj je to že njena druga nosečnost, v kateri je izgubila otroka zaradi nasilja moža. In charge nam pove, da je to tukaj pogosto in da se storilce redko prijavi, saj so ženske finančno odvisne od moških. Skupaj naredimo plan ukrepov, ki se nam slišijo precej za lase privlečeni in neučinkoviti.
Takšnih in podobnih zgodb smo do sedaj slišale že kar nekaj in moja čustvena reakcija je sedaj drugačna. Ni več panike, ni več šoka, razočaranje ni več tako veliko. Čutim se nemočna, ker vem, da naši ukrepi verjetno ne bodo učinkoviti in da je takih primerov še mnogo. Žalostna sem, ampak se spomnim, da kljub temu vsak dan pomagam vsakemu, ki pride v ambulanto. Ne postavljam si več vprašanj, ampak iščem čimbolj učinkovite rešitve.
Ne da se pozabiti, da si v Afriki. Lahko pa sprejmeš, da je tu drugačen svet, drugačna kultura in drugačni ljudje, ki živijo drugačna življenja. Tudi to je v redu.
Comments