Jutra so tukaj moj najljubši del dneva. Mir, tišina, le petje škržatov in ptic - otok Bwama, na jezeru Bunyonyi ( dobesedno »place of many little birds«) je dom raznovrstnim pticam. Ne daleč stran od našega otoka stoji manjši, neposeljen otok. Od daleč na njemu vidim le eno drevo in okoli njega nekaj zelenega rastja. Od domačinov izvem, da nosi ime »Punishment island«. Sem so očetje in bratje pripeljali svoje neporočene hčere (sestre), ki so zanosile in jih za kazen zapustili na otoku. V preteklosti večina domačinov, kljub temu da so celo življenje živeli ob jezeru, ni znala plavati. Zato sem neko nedeljo, ko smo se s čolnom pripeljale v bližino otoka, pričakovala, da bom tam ugledala vsaj kakšne ostanke kosti. V resnici so le redke ženske izstradale na otoku – nekaj jih je poskusilo priplavati na sosednje otoke, večino žensk pa so iz otoka rešili moški, ki niso imeli zadosti krav, da bi plačali doto in so na takšen način dobili priložnost, da dobijo nevesto. Cena takšne poroke je bila izgnanstvo iz skupnosti - skupno življenje sta si morala ustvariti drugje.
Isto nedeljo popoldne, na druženju pri afriški družini na bližnjem otoku nekaj časa preživim z mlajšim fantkom. Ne govoriva veliko, skupaj zgolj le opazujeva. Kasneje izvem, da je Pigmejec in precej starejši kot sem ga sama ocenila, obiskuje že prvi razred. Nikoli pa ni bil preveč zgovoren, že odkar je prišel k tej družini. Gre za družino, ki že več let nudi streho nad glavo otrokom, ki so ali postali sirote ali pa njihovi starši sami niso mogli poskrbeti zanje. Ustanovili so tudi šolo, kjer večina otrok iz okoliških vasi pridobi vsaj osnovno izobrazbo. Fantkove oči so sijoče, njegovi nasmehi so iskreni. Oče mu je pred približno dvema letoma umrl. Mama, v stiski, ker tu ženska še vedno težko sama skrbi zase, kaj šele priskrbi za družino, se je sina želela znebiti. Po spletu okoliščin (in na srečo), je svoje življenje fantek lahko nadaljeval, pri novi družini. Kasneje se pogovarjam z žensko v zgodnjih dvajsetih, ki še ni poročena in je brez otrok. Kljub pritiskom okolice, kljub temu da tu kot ženska nima veliko priložnosti, kljub skoraj nič spodbudam, vztraja na svoji poti, sledi svojim načelom. Ne želi veliko, želi pa si spoštljivega in dostojnega življenja … Spomnim se, da sem na hodniku bolnišnice v Kabalah, srečevala večinoma le moške zdravnike. V sosednji stavbi od naše klinike je porodnišnica, kjer ženskam med porodom ni dovoljeno kričati …
Zavem se, da vse opazujem iz razdalje. Nikjer ni idealno. Sem pa sama priviligirana. Moji starši me niso imeli manj radi, ker sem se jim rodila kot hčerka. V šoli nisem bila deležna manj spodbud kot moji sošolci. In tudi moj bodoči delodajalec (upam), od mene ne pričakuje, da bom manj napredovala (morda le v drugačnem tempu ;)) kot moji moški sodelavci.
Vendar so tudi pri nas razlike. Morda so kdaj le bolj zakrite. Velikokrat se komu zdi ženska, ki govori glasneje, odločno in pogumno, agresivna in napadalna. Veliko moških trpi, ker ne zmorejo ali ne želijo pokazati svojih čustev, ker bi jih to naredilo manj možate, manj močne. Vsi, in moški in ženske, bi morali biti svobodni v izražanju. Biti to kar resnično smo. Kot posamezniki. Razlike med nami tako ali tako so in vedno bodo. Življenje je navsezadnje prekratko, da bi bili karkoli drugega kot to, kar smo. Nositi masko in izpolnjevati pričakovanja, ki so nam jih dali vzgoja, družba, leta izobraževanja in kulturološkega pogojevanja, je naporno in navsezadnje nekoristno. Ampak do tja je pot še dolga.
… Tudi to bo minilo. Sem si rekla, ko sem morala za dva dneva izpustiti delo na kliniki zaradi akutnega gastroenteritisa. In prav to sem si rekla tudi danes, ko sem na drugi strani otoka opazovala čudovit sončni zahod. Slabo in dobro. Bo minilo. Uživajmo na poti.
-Z
Comments