Življenje te sooči z različnimi stvarmi, pa če si jih pripravljen sprejeti ali ne. Od doma smo prinesle več stvari. Veselje, ljubezen, žalost, izgubo, jezo. Afrika, kjer se zdi, da stvari potekajo v svojem tempu oziroma kot pravijo domačini »on African time«, mi samo še dodatno pokaže, da v resnici nimamo veliko nadzora nad stvarmi. Tako počasi spuščam, spuščam nadzor. Izgubljena prtljaga na letališču v Entebbe. Prišla bo naslednji dan. Mogoče. Triurno čakanje v prerivajoči se vrsti, da izpolnimo vse potrebne obrazce za izgubljeno prtljago. Spuščanje pričakovanj. Jutri bi morale biti že na sestanku v Kabale Regional Referral Hospital (KRRH). Do sestanka ni prišlo tudi dva dni kasneje, ko je prtljaga prispela, saj vodilni v bolnišnici ob petkih ne delajo. Spuščanje nadzora nad zunanjim videzom, saj si vseskozi nekoliko umazan, raztrgan, pogrižen in popikan. Kupovanje banan na tržnici ni sprotno opravilo, če nočeš plačati po višji »muzungu« ceni (tako tukaj kličejo nas, bele ljudi). Kaj hitro se zalotim, da bežim in iščem poznano. Usedem se v kavarnico, ki je nekoliko evropejska, udobno in zdi se mi varno. Pa poznano nujno pomeni tudi boljše? Verjetno ne vedno. Zdi se, da veliko strahu izhaja iz nepoznanega; tujih krajev, ljudi, situacij, običajev. In ko pristopiš, spoznaš in ugotoviš, da v resnici sploh ni tako strašno. Zato se mi zdi, da je tako zelo pomembno kdaj iti, se pogovoriti, pristopiti.
Ko spuščaš nadzor, razpolagaš z manj stvarmi. Kar da nekakšen občutek svobode. Tukaj ljudje nimajo veliko. Stiski rok so manj močni, pogledi v oči bolj bežni. Afriški izraz »ubuntu«, po angleško pomeni humanity, človečnost, roka roko umije; skupnost, medsebojna pomoč je še vedno močno prisotna med domačini. Vseeno pa med pogovori z njimi kdaj vmes zaznam, da je razširitev interneta v zadnjih 20 letih in z njim informacij tudi pri njih marsikaj spremenila. Tudi oni, prav tako kot mi ob hitri dostopnosti informacij iz vsega sveta želimo vedno več, vedno nam le še nekaj manjka, da bomo zadovoljni, srečni, v miru. Počutimo se slabo, ko vidimo česa nimamo, kje še nismo bili in kaj vse še nismo postali. So pa tu vseeno stvari, ki jih doma opravljamo skoraj samodejno, na avtopilotu ali pa jih opravlja kdo namesto nas, počasnejše, bolj doživete. Umivanje v jezeru ali z deževnico, umivanje oblek na roke, improvizacija in poplesavanje v kuhinji. Iskrive poglede srečaš kjerkoli in zdi se, da se prav nič ne sekirajo, ko stvari ne gredo po načrtu. Vse ob svojem času. Bolj so prisotni tukaj in zdaj.
Danes, ko zapisujem ta del bloga me misel ponese nazaj v Slovenijo, kjer danes poteka prvi dan zdravniške stavke. Včeraj sva se z dekanom Medicinske fakultete v Kabale, po tem ko nam je razkazal bolnico KRRH, kjer bomo nekaj dni opazovale način dela in kamor bomo iz otoka Bwama, kjer bomo delale, napotovale paciente, ki jih ne bomo mogle oskrbeti same, pogovarjala o rešitvah, kako paradoksne se včasih zdijo. V kaj se vlaga, kje začeti? Pove mi, da je več kot 60% otrok v državi podhranjenih, medtem pa v sosednji bolnišnici poteka prva transplantacija ledvice. Le-ta se zdi ob vseh podhranjenčkih (katerih celoten razvoj je tako hudo ogrožen, bolj so tudi podvrženi raznoraznim boleznim) skoraj irelevantna. Razvoj je seveda pomemben, ampak za kakšno ceno? Predrago. Ne verjamem v takšne širokopotezne, hitre, površne poteze, rešitve, ki smo jih navajeni danes. Nekaterih stvari se ne da kar zakrpati ali zakleniti omaro. Niso rešljive preko noči. Morda smo šli predaleč in bo potrebno začeti znova. Pri temeljih. Rešitve nimam. Tudi nikakor ne živim v utvari, da bom sama karkoli spremenila. Vem pa, da se splača. Da se splača biti pogumen. Da se splača zaupati in ne pustiti, da prevlada strah. Vem pa tudi, da iz tega, ker se ljudje ne čutimo videne in slišane izhaja veliko slabega - veliko jeze, slabe volje, utrujenosti, kričanja in kazanja s prstom. Vsak posameznik bi moral prevzeti odgovornost zase. Za svoje življenje, za svoje ravnanje. Se zazreti najprej globoko vase in nato še v sočloveka in se vprašati. Ali je to smer v katero želimo iti?
Včeraj smo prvi dan delale na Bwami. Pred tem smo dva dni (upamo, da uspešno) izganjale stenice iz našega domovanja in naše opreme. Za vikend sledi zaslužen počitek. Pozdrav in objem v Slovenijo.
Zala
Comments